Lazaristi v Rusiji

Prvi lazarist v Rusiji je najbrž bil neki Poljak, kakor poroča jezuit Jozeph Spilmann v svojem potopisu Skozi Azijo (Durch Asien) leta 1896. Ta mladi lazarist je bil pripeljan na področje Bajkalskega jezera skupaj s privedenimi poljskimi uporniki. V tem potopisu ni omenjeno nič več o tem lazaristu ne o kakem drugem. (Mogoče bi lahko kdo kaj našel v arhivu poljske province lazaristov.)

Po padcu komunizma v Sovjetski zvezi so bile ustanovljene osnovne strukture katoliške cerkve v Rusiji in sta bila imenovana dva škofa kot apostolska administratorja. Eden v Moskvi za evropski del Rusije in drugi v Novosibirsku za azijski del Rusije.

superior
Tomaž Mavrič
Matej Kuczak

V Novosibirsku je postal tako škof apostolski administrator jezuit Josip Werth. On je takoj ob nastopu službe poslal prošnje mnogim škofom v Evropo in in predstojnikom različnih redov, z željo, da bi mu poslali duhovnikov in redovnikov za njegovo obširno škofijo, ki je segala od Urala do Japonskega morja. Tako se je tudi genarelni superior Misijonske družbe odločil, da bi poslal svoje sobrate na delo v Rusijo, v Sibirijo. Prvi je šel pogledat 1995 irski sobrat Paul Roche, nato še isto leto avgusta generalni asistent Italo Zedde v družbi takratnega poljskega vizitatorja Holubicki Karola. Takrat sta obiskala škofa v Novosibirsku. Potem je generalni superior misijonske družbe napisal pismo vsem sobratom s priporočilom naj se prijavijo za misijonsko delo v Rusiji, v Sibiriji. Po prijavi so bili izbrani: Slovenec Tomaž Mavrič in dva Poljaka Matej Kuczak in Krzysztof Waryan. Škof je določil za lazariste delokrog pastorelnega delovanja na področju severnega Urala s središčem v Nižnjem Tagilu. Naša dva sobrata (T. Mavrič in M. Kuczak) sta prišla v Nižnij Tagil 12. avgusta 1997 in se nastanila pri eni katoliški družini. Ob tem je bila takoj ustanovljena hiša in superior je postal Tomaž Mavrič. Čez eno leta sta sobrata kupila stanovanje v stanovanjskem bloku v vzhodnem delu mesta v mestni četrti Vagonka, kjer je tudi lesena cerkev, ki jo je 13. maja 1997 (praznik Fatimske Matere Božje in je cerkev tudi posvečena tej skrivnosti) postavila dobrodelna organizacija Renovabis iz Nemčije. Škof J. Werth je Tomaža Mavriča imenoval tudi za župnika župnije Lurške Metere božje v Nižnjem Tagilu.

Krištof Varian
Lojze Letonja
Lojze Letonja

Trinajst mesecev po njunem prihodu se jima je pridružil tretji lazarist Poljak Krzysztof Waryan in naslednji mesec 10. oktobra 1998 lazarist Slovenec Lojze Letonja, ki je trinajst let misijonaril na Madagaskarju. Do konca aprila 1999 je Lojze Letonja bil v Novosibirsku, kjer se je učil ruščine, stanoval je v škofijskem domu.

Ob veliki noči 1999 sta se dva sobrata Krzysztof Waryan in Lojze Letonja naselila v Severouralsku in škof J. Werth je ustanovil dve novi župniji in sicer eno v Severouralsku in drugo v Krasnoturinsku. Sobrata sta kupila stanovanje v stanovanjskem bloku v Severouralsku in zbirala svoje vernike ob nedeljah v dvorani kulturnega doma in na stanovanju enega od katoličanov. Po enem letu takega delovanja sta kupila stanovanja v stanovanjskem bloku tako v Severouralsku kot v Krasnoturinsku in ta dva stanovanja preuredila v župnijske prostore s kapelami, kjer so se lahko začeli zbirati katoličani k bogoslužju. Tako je škof J. Werth ob pastoralnem obisku 20.maja 2001 blagoslovil novi kapeli v Severouralsku posvečeni sv. Barbari – zavetnici rudarjev in v Krasnoturinsku posvečeni sv. Vincenciju Pavelskemu.

18. aprila 2000 so prišle v Nižnij Tagil tri sestre usmiljenke iz slovaške province. V župniji se posvečajo dobrodelni dejavnosti. Obiskujejo bolnike, zbirajo zpuščene otroke in otroke iz neurejenih družin in jim pomagajo, da bi ostali na pravi poti. Med verniki animirajo skupino mladih in dejavno sodelujejo pri liturgiji.

S prvim januarjem je bila ustanovljena nova viceprovinca imanovana Viceprovinca sv. Cirila in Metoda s sedežem v Kijevu v Ukrajini. Vicevizitator je postal zgoraj omenjeni Paul Roche iz irske province. V to viceprovinco spadamo tudi sobratje iz Rusije, v njej so sobratje iz Ukrajine in Belorusije.

Anton Ovtar

Ker mora nova viceprovinca imeti tudi svoje institucije in upravo, je vicevizitator po posvetu s svetovalci določil Tomaža Mavriča, župnika in superijorja v Nižnjem Tagilu, za ravnatelja noviciata in ga ob koncu avgusta 2001 poslal na Irsko za eno leto, da bi se pripravil na to delo, ki bi ga naj začel septembra 2002. Drugega sobrata Mateja Kuczaka je tudi novembra 2001 posla na drugo mesto v Harkov v Ukrajino. Tako je moral prestaviti sobrata Lojzeta Letonja v Nižnij Tagil in ga imenoval za superiorja in on je tudi nasledil Tomaža Mavriča kot župnika v Nižnjem Tagilu. Za njegovega pomočnika je prišel 13. novembra Slovenec Tone Ovtar, ki je bil pred tem kaplan pri Brezmadežni v Torontu. Na severu, v Severouralsku in Krasnoturinsku je ostal sobrat Krzysztof Waryan, ki opravlja obe župniji in je bil član hiše v Nižnjem Tagilu.

Leta 2003 nas je zapustil Krzysztof Waryan, ki je odšel na službo v Nemčijo. Na njegovo mesto je prišel Robert.

Robert Iskrzickij
Anatolij Tovkan

Leta 2008 (julij) nas je zapustil Lojze Letonja, na njegovem mestu prišel Anatolij Tovkan iz Ukrajine (Zakrpatje), (oktober 2008).

Leta 2009 (13 septembra) je prišel bivšij vice-vizitator Paul Roche, njegovo mesto je prevzel Tomaž Mavrič. Anatolij Tovkan pa je bil premeščen v Kijev za semeniščnike.

Paul Roche

V septembru 2010 pa nam je prišel na pomoč še Adam Stroczynski (Poljak).

Adam Stroczynski

3. marca 2011 se je sestram pridružila s. Mirjam Juškova tudi iz Slovaške. Sestre so ob praznikov Velike noči ustanovile novo skupno v Omskem, kamor so odšle ss. Mihaela Dubenova in Antonija Lednicka (11. aprila 2011), pridružila se jim še je s. Denisa iz Slovaške.

Paul Roche v septembru 2011 prejel novo obveznost v svoji domači provinci Irski, odpotoval je v London.

Anton Jedinak

Leta 2013, poleti je Adam odšel nazaj na Ukrajino, na njegovo mesto pa je prišel Anton Jedinak (Slovak).